Ozadje kreditov v švicarskih frankih (CHF)

 1. Ozadje – zakaj so ljudje jemali kredite v frankih

V letih 2004–2008 so bili švicarski franki zelo priljubljena valuta za najeme kreditov, predvsem stanovanjskih in hipotekarnih.

Razlogi:

• Nižje obrestne mere v Švici (LIBOR CHF je bil bistveno nižji od EURIBOR ali obresti v kunah/slovenskih tolarjih),

• banke so kredite v frankih agresivno ponujale, pogosto brez jasne razlage valutnega tveganja,

• frank je veljal za stabilno in varno valuto.

⸻

2. Kaj je valutno tveganje

Valutno tveganje pomeni, da se lahko vrednost tvojega kredita spremeni, če se tečaj med valuto, v kateri je kredit (CHF), in valuto, v kateri prejemaš dohodek (EUR ali SIT/HRK), spremeni.

Če frank okrepi proti evru, tvoj dolg v evrih zraste, čeprav nisi ničesar dodatno sposodil.

Prav to se je zgodilo večini posojilojemalcev po letu 2008.

⸻

3. Kaj se je zgodilo po letu 2008

• Leta 2008 je prišla svetovna finančna kriza, vlagatelji so začeli bežati v varne valute, med njimi švicarski frank.

• Frank je začel močno naraščati v primerjavi z evrom in drugimi valutami.

• Tisti, ki so imeli kredite v frankih, so plačevali višje mesečne obroke (v domači valuti), ker so se tečaji spremenili.

Primer:

Če je bil leta 2007 tečaj 1 CHF = 0,60 EUR, je do leta 2011 narasel na približno 0,85 EUR.

To pomeni približno 40 % višji dolg v evrih, brez da bi kdo dodatno zadolžil.

⸻

⚖️ 4. Reakcije in posledice

• Mnogi kreditojemalci (v Sloveniji, na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, Srbiji …) so se znašli v finančnih težavah.

• Države so različno reagirale:

• Madžarska je omogočila konverzijo kreditov v lokalno valuto po ugodnejšem tečaju.

• Hrvaška je leta 2015 zamrznila tečaj franka in omogočila konverzijo v evre po fiksnem razmerju.

• Slovenija posebnega zakona ni sprejela, so pa sledili sodni postopki glede nepoštenih pogodbenih pogojev (ker banke niso dovolj jasno opozarjale na tveganje).

⸻

5. Kaj se je zgodilo kasneje

• 2011–2015: Frank je ostal močan.

• 15. januarja 2015 je Švicarska centralna banka odpravila vezavo franka na evro, kar je povzročilo še dodatni skok tečaja — v enem dnevu za več kot 20 %.

To je povzročilo dokončen šok za kreditojemalce.

V letih med 2005 in 2008 so številne slovenske banke ponujale stanovanjske in potrošniške kredite v švicarskih frankih (CHF). Takrat je bila obrestna mera v frankih bistveno nižja kot pri kreditih v evrih, zato so mnogi ljudje verjeli, da gre za varno in ugodno izbiro. Banke so kredite oglaševale kot stabilne, saj je bil švicarski frank poznan kot “varna valuta”, pri tem pa večinoma niso dovolj jasno opozarjale na valutno tveganje – možnost, da bi se zaradi spremembe tečaja povečal znesek dolga.

Leta 2007 je bil tečaj približno 1 CHF = 0,60 EUR, zato je nekdo, ki je vzel kredit 80.000 CHF, dejansko dolgoval 48.000 evrov. Ko pa je po svetovni finančni krizi leta 2008 frank začel močno pridobivati na vrednosti, so se obveznosti posojilojemalcev hitro povečale. Leta 2010 je bil tečaj že okoli 0,75 EUR, kar pomeni, da je dolg zrasel na 60.000 evrov – približno 25 % več, čeprav človek ni vzel dodatnega posojila.

Do leta 2015, po t. i. “švicarskem šoku”, ko je Švicarska centralna banka ukinila vezavo franka na evro, je tečaj dosegel 0,93 EUR. Takrat je isti dolg vreden že 74.400 evrov, kar je kar 55 % več kot ob najemu. Tudi mesečni obroki so se močno zvišali – če je bil leta 2007 obrok 300 CHF (okoli 180 €), je leta 2015 znašal skoraj 280 €.

Mnogi so ugotovili, da po letih rednega plačevanja dolg celo narašča. Zaradi tega so številni kreditojemalci sprožili sodne postopke proti bankam, ker te niso dovolj jasno pojasnile tveganja valutnih sprememb. Slovenija, za razliko od nekaterih drugih držav, ni sprejela posebnega zakona o konverziji teh kreditov, zato so se rešitve iskale predvsem po sodni poti.

Krediti v švicarskih frankih so tako postali simbol finančne pasti, ki je mnoge slovenske družine postavila v težek položaj – primer, kako lahko navidezno majhna razlika v obrestih postane velika izguba, kadar se podcenjuje moč valutnega tveganja.

Zakaj so kreditojemalci v Sloveniji upravičeni do tožb in vračila denarja

1. ❗ Banke niso ustrezno pojasnile valutnega tveganja

Večina bank v Sloveniji je v letih 2005–2008 kredite v frankih oglaševala kot varna in ugodna posojila, vendar:

• kreditojemalcev niso jasno opozorile, da se lahko tečaj franka močno spremeni,

• niso pojasnile, kako takšna sprememba vpliva na mesečne obroke in glavnico,

• marsikdo ni razumel, da se lahko njegov dolg poveča za več deset odstotkov, tudi če redno plačuje obroke.

👉 To pomeni, da posojilne pogodbe niso bile popolnoma pregledne in da je bila kršena dolžnost poštenega obveščanja potrošnika, ki jo zahteva evropsko in slovensko pravo.

⸻

2. ⚠️ Neuravnoteženost pogodbenih pogojev

V pogodbah so banke nase prevzele skoraj nič tveganja, vse valutno tveganje pa so preložile na kreditojemalca.

Tako:

• kreditojemalec ni imel nobene možnosti vpliva na gibanje tečaja,

• banke so pač prejemale redne obroke in provizije,

• pogodbe niso bile uravnotežene, zato se štejejo za nepoštene (po Zakonu o varstvu potrošnikov in direktivah EU).

Sodišča so že večkrat ugotovila, da je bil tak enostranski prenos tveganja v nasprotju z načelom poštene prakse.

⸻

3. 🧾 Evropska sodna praksa podpira potrošnike

Evropsko sodišče (Sodišče EU) je v več zadevah (Madžarska, Hrvaška, Poljska) odločilo, da:

• če banka ni jasno pojasnila valutnega tveganja,

• in potrošnik ni mogel razumeti realnih posledic,

potem so pogodbeni pogoji nični ali nepošteni,

kar pomeni, da ima potrošnik pravico do vračila preplačil.

Slovenska sodišča so se v zadnjih letih začela sklicevati prav na te sodbe.

⸻

4. 💰 Pravica do vračila preplačil

Če sodišče ugotovi, da je bila pogodba nepoštena:

• lahko razveljavi celotno kreditno pogodbo,

• ali pa določi, da se kredit šteje, kot da je bil v evrih od začetka,

• kreditojemalec pa ima pravico do vračila preplačil (razlika med plačanim in tem, kar bi plačal, če bi bil kredit v evrih).

V praksi to pomeni, da lahko nekdo dobi vračilo več tisoč evrov, odvisno od zneska kredita in trajanja odplačevanja.

⸻

5. 🕰️ Sodna praksa v Sloveniji

V zadnjih letih so slovenska sodišča (vključno z Višjim in Vrhovnim sodiščem) v več primerih odločila v korist potrošnikov, zlasti:

• kadar je dokazano, da banka ni dovolj jasno pojasnila tveganja,

• in da je kreditojemalec podpisal pogodbo v dobri veri, ne da bi razumel valutne posledice.

To pomeni, da imajo slovenski kreditojemalci realno podlago za tožbe, če dokažejo, da:

1. niso bili seznanjeni z realnim valutnim tveganjem,

2. banka ni opravila dolžnosti pojasnila,

3. pogodba je vsebovala nepoštene pogoje.

Vzorčni povzetek tožbenega zahtevka (primer)

Zadeva: Zahtevek za ugotovitev nepoštenih pogodbenih pogojev in vračilo preplačil iz kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF)

⸻

1. Tožnik

Tožnik je fizična oseba – potrošnik, ki je dne (vstavi datum) sklenil s (ime banke) kreditno pogodbo v znesku 80.000 CHF, z ročnostjo 20 let, namenjeno nakupu stanovanja. Kredit se je odplačeval v evrih po mesečnih obrokih, odvisnih od tečaja CHF/EUR.

⸻

2. Tožena stranka

Tožena stranka je (ime banke), ki je v času sklepanja pogodbe ponujala kredite nominirane v švicarskih frankih kot ugodnejše zaradi nižje obrestne mere.

⸻

3. Ključna dejstva

• Banka tožnika ni jasno in popolno seznanila z valutnim tveganjem.

• V času sklepanja pogodbe ni bilo ustrezne pojasnitve, kako bi morebitno zvišanje tečaja CHF vplivalo na znesek dolga in višino obrokov.

• Tožnik ni bil strokovnjak za finančne instrumente in je sklenil pogodbo v prepričanju, da gre za varen kredit z nizko obrestno mero.

• Banka je v celoti prenesla valutno tveganje na potrošnika, sama pa se je izognila vsakršni odgovornosti.

• Po letu 2008 je tečaj CHF/EUR znatno narasel, kar je povzročilo drastično povečanje glavnice in mesečnih obrokov, čeprav je tožnik redno plačeval svoje obveznosti.

⸻

4. Pravna podlaga

• Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) določa, da so pogodbeni pogoji, ki ustvarjajo neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, nepošteni in nični.

• Po Direktivi 93/13/EGS Evropske unije mora biti potrošnik jasno in razumljivo obveščen o vseh tveganjih.

• Sodna praksa Sodišča EU (zadeve C-26/13, C-186/16 in druge) potrjuje, da je valutno tveganje brez jasnega pojasnila nedopustno preloženo na potrošnika.

• Slovenska sodišča so v več primerih že ugotovila, da so bile pogodbe v CHF nepoštene zaradi pomanjkanja ustreznega pojasnila.

⸻

5. Zahtevek

Tožnik predlaga, da sodišče:

1. ugotovi, da je pogodbeni pogoj o valutnem tveganju nepošten in zato ničen,

2. ugotovi, da se kredit šteje, kot da je bil v evrih od začetka,

3. naloži banki, da tožniku vrne preplačani znesek (razliko med plačanim in tistim, kar bi plačal pri evrskem kreditu), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

4. povrne tožniku stroške postopka.

⸻

6. Utemeljitev

Tožnik je pogodbo sklenil v dobri veri, prepričan v varnost ponujenega produkta. Banka je bila kot profesionalna finančna institucija dolžna jasno in nedvoumno pojasniti valutno tveganje, česar ni storila.

Posledično je bil ustvarjen nepošten pogodbeni odnos, ki je tožniku povzročil znatno finančno škodo.

Zato je tožnik upravičen do vračila preplačil in izenačitve pogodbenega razmerja v skladu z načeli poštenosti, preglednosti in varstva potrošnikov.

⸻

Kako potekajo tožbe in kje ljudje uspevajo

1. Ugotovitev nepoštenega pogoja / ničnost pogodbe
   V mnogih primerih sodniki presodijo, da pogodba vsebuje nepošten pogodbeni pogoj — zlasti valutno klavzulo in prenos tveganja na kreditojemalca, pri čemer banka ni v zadostni meri pojasnila valutnega tveganja. Če pogodba postane nična, to pomeni, da se šteje, kot da ni bila sklenjena, oziroma da pogoji, ki so sporne vsebine, nimajo učinka.  
2. Denarni / kondikcijski zahtevki
   Ko sodišče ugotovi ničnost ali nepošteno pogodbo, potrošniki pogosto vlagajo zahtevek za vračilo preplačanih zneskov (tudi teh delov obrokov, obresti), ki so jih plačali nad znesek kredita, in zamudne obresti od sodne vložitve ali od roka, ko je banka morala vedeti za spor.  
3. Sodni postopki več stopenj
   Tožbe običajno potekajo:
   • Okrožno (prva stopnja)
   • Višje sodišče (pritožba)
   • Vrhovno sodišče RS — ko gre za pomembna vprašanja, enotnost sodne prakse ali interpretacijo EU direktiv. 
4. Vpliv sodne prakse EU in Direktive 93/13/EGS
   • Direktiva EU o nedovoljenih (nepoštenih) pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah je pogosto uporabljena pravna osnova.  
   • Slovenska sodišča pogosto sklicujejo tudi na sodno prakso Sodišča EU, kjer so podobne stvari razsodili v korist potrošnikov, da banka ni zadostno pojasnila tveganj.
5. Sprememba sodne prakse v zadnjem času
   Vrhovno sodišče RS je izdalo odločbe, v katerih je ugotovilo, da so nekateri krediti v CHF nični zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti banke. 
   Primer: sodba II Ips 54/2023, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pogodba nična, ker banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti.  

Kje tožbe niso bile uspešne ali so bile delno uspešne / izzivi

1. Zastaralost zahtevkov
   Velik izziv je zastaranje denarnih zahtevkov. Vrhovno sodišče je na primer zavrnilo nek kondikcijski (vračilni) zahtevek, ker je tožnik zamudil zastaralni rok. 
   Podobno so sodišča v nekaterih primerih odločila, da je zastaranje začelo teči takrat, ko je kreditojemalec sklenil določen aneks, ali ko je bil avgust 2010 (ali januar 2015) glede na vezavo tečaja, kar pomeni, da se čas, v katerem je bilo mogoče začeti sodni postopek, šteje od tistega trenutka.  
2. Razlikovanje primerov – ni vsak kredit enak
   Sodišča gledajo konkretne okoliščine:
   • Ali je banka kreditojemalca dejansko seznanila z vsemi možnimi posledicami valutnih nihanj?
   • Ali je potrošnik izgubil možnost razumeti to tveganje?
   • Kdaj je kreditojemalec izvedel za škodljive učinke?
   • Ali je sklep o pogodbi / aneksu dobro dokumentiran?
3. To pomeni, da nekateri tožniki izgubijo, ker banka lahko dokaže, da je tvegalo že bilo pojasnjeno ali da je kreditojemalec bil seznanjen.  
4. Razlika med ugotovitvijo ničnosti in vračilom
   Včasih sodišče ugotovi, da je pogodba nična (nepoštena), a ne vedno v celoti prizna denarnega zahtevka – npr. banka jih lahko utemelji s tem, da je del obresti upravičen ali da so nekateri deleži že povrnjeni.  
5. Procesni izzivi
   • potrebe po pravnih strokovnjakih (odvetnikih)
   • stroški postopkov
   • čas trajanja postopkov – pri nekaterih zadevah gre skozi vse tri stopnje, kar traja več let
   • dokazno breme: kdo dokaže, kaj je banka povedala, kdaj, in ali je potrošnik razumel — to so lahko sporni dokazi.